Preprečite, da bi se zabavno kopanje slabo končalo
Voda je lahko vir zabave, sprostitve in rekreacije, a na Upravi RS za zaščito in reševanje opozarjajo, da je lahko tudi zelo nevarna, zato njene moči nikakor ne smemo podcenjevati. Tako napotki za varno kopanje nikoli niso odveč.
"Prvi in osnovni pogoj za varno kopanje je dobro znanje plavanja," pravijo na upravi. To je izrazito pomembno predvsem v primerih, ko se posameznik kopa na lastno odgovornost in tako za varnost ne skrbijo reševalci iz vode. "Izredno nevarni so vodni vrtinci, močni tokovi, brzice in hitri prehodi na nepregledna mesta, prav tako pa za kopanje niso primerni vodni zbiralniki in zapuščene gramoznice," opozarjajo na upravi.
Na upravi svetujejo, da se v primeru pregretega telesa posamezniki primerno ohladijo. Če nam je voda premrzla, nas namreč lahko zagrabi krč. "Nikoli ne skačemo v kalno ali preplitvo vodo, pred skokom vedno preverimo globino," pravijo na upravi. Ob tem opozarjajo, da ne precenjujemo svojih spodobnosti in plavalnega znanja, da ne plavamo sami. Upoštevati je treba tudi vremenske razmere. Ob nevihti je kopanje nevarno, zato morajo posamezniki v takih vremenskih okoliščinah čim prej iz vode.
Neurejena kopališča
Na upravi poudarjajo, da vodni zbiralniki niso primerni za kopanje, prav tako se ne smemo kopati zraven črpališč. Če si za skok v vodo izberemo jezero, reko, ribnik ali drugo neurejeno kopališče, moramo biti pozorni na nenadne zavoje, hitre prehode v nepregledna in nevarna mesta, močne tokove in vodne vrtince. "Pazimo na spolzke bregove," dodajajo na upravi.
Urejena kopališča
Na bazenih in urejenih naravnih kopališčih je treba spoštovati kopališki red in navodila reševalcev iz vode, upoštevati oznake z opozorili za kopalce ter paziti na čolne in druga plovila, pravijo na upravi. "Na morju se od obale lahko oddaljimo do 150 metrov, v jezerih do 100 metrov in v rekah do 30 metrov," dodajajo na upravi. Ob tem svetujejo, da posamezniki nikoli ne plavajo zunaj označenega kopališča, ob plavanju v zelo valoviti vodi pa morajo poiskati varno mesto izstopa.
Če se znajdemo v težavah?
V primeru težav se posameznik ne sme odzvati panično, pravijo na upravi. Ostati mora miren in razsoden, pomoč pa pritegne s klicanjem in mahanjem z rokami. "Če nas zgrabi krč, iztegnemo in sprostimo mišico," pravijo.
Če pa opazimo, da se nekdo utaplja, mu pomagamo po svojih močeh in sposobnostih. Če je le mogoče, utapljajočemu pomagamo tako, da mu vržemo vrv, palico ali kos obleke in ga tako poskušamo povleči do obale. "Neposredno reševanje utapljajočega uporabimo le v skrajni sili, saj je utapljajoči v fazi nerazsodnosti zelo nevaren," opozarjajo na upravi.
Če pa ocenimo, da bi pri reševanju ogrozili lastno varnost ali varnost drugih, moramo po navodilu uprave poklicati številko 112 (Center za obveščanje) ali 113 (Policija), na morju pa tudi Upravo Republike Slovenije za pomorstvo.
Reševalec iz vode
Reševalec iz vode mora biti star 18 let in imeti končano srednjo šolo. Sledi preizkus, kjer posameznik opravi preizkus iz znanja plavanja in plavalnih sposobnosti ter predpisan zdravniški pregled za reševalca iz vode. Preizkus iz znanja plavanja in plavalne sposobnosti opravi tisti, ki plava na razdalji 200 m v času 4,00 minute, pod vodo na razdalji 15 m in na mestu z dvignjenimi rokami nad vodo najmanj 1 minuto. Licenco je potrebno obnavljati vsake tri leta.
Čeprav klasičnih utopitev v Sloveniji ne beležimo veliko, mora biti reševanje iz vode dobro premišljeno, saj lahko v nasprotnem primeru utoneta tako plavalec kot reševalec. Zato ponujamo nekaj koristnih nasvetov o reševanju iz vode in prvi pomoči utopljencu:
Utopljenca moramo čimprej rešiti iz vode. Če se le da, to napravimo s čolnom ali splavom. Ali pa ga rešujemo z obale tako, da mu vržemo vrv, pomolimo drog, kol, vejo ali desko ali kaj podobnega in ga, ko se oprime, izvlečemo. Če je bil daleč od obale, mu, da se obdrži na vodi, vržemo žogo, desko ali kaj podobnega. Zelo dobro za to je rezervno avtomobilsko kolo, katerega se oprime in se obdrži na površini, dokler ga ne izvlečemo iz vode.
Ko utopljenca rešujemo iz vode, moramo biti previdni, da še sami ne utonemo. V prvi fazi utapljajoči krčevito grabi okoli sebe, da bi se česa oprijel in obdržal na površini, ter se lahko krčevito oklene neopreznega reševalca in ga potegne s seboj pod vodo. Zato je za oba bolje, da reševalec, ki rešuje utopljenca iz vode, pa ni povsem vešč reševanja, počaka ob njem toliko časa, da utapljajoči omaga, nato pa ga prime in plava z njim proti obali. Med plavanjem naj ga vedno drži tako, da bo imel obraz (nos in usta) nad vodo. Ko pride v plitko vodo, tako da lahko stopi, naj mu da nekaj hitrih izdatnih vpihov zraka v pljuča, ga nato potegne na kopno in začne oživljati.
Ko utopljenca rešujemo iz vode, ga praviloma vedno že v vodi začnemo oživljati z umetnim dihanjem, s tem da mu takoj nekajkrat vpihnemo zrak v pljuča. To se da lepo napraviti, če ga lahko prislonimo na kak trd predmet, na primer na rob čolna ali če smo z njim v že tako plitki vodi, da lahko stopimo. Sicer pa je vpihovanje zraka v vodi, medtem ko plavamo, zelo težko in to morda lahko storijo le res vrhunsko izurjeni reševalci. Naj velja pravilo, da z nekaj vpihi umetnega dihanja pri utopljencu začnemo takoj, ko je mogoče, ne pa šele po rešitvi na obali.
Oživljanje
Ko smo utopljenca rešili iz vode, nadaljujemo z umetnim dihanjem in to, če je potrebno, kombiniramo še z zunanjo masažo srca. Utopljenca moramo oživljati res vztrajno in dosledno in prenehati šele, ko se pojavi spontano dihanje ali ko se začno pojavljati nedvomni znaki smrti.
Utopljencu ne poskušamo iztiskati vode iz pljuč, ker je to le izguba dragocenega časa, saj je iz pljučnih alveol z nikakršnim postopkom ne bomo mogli odstraniti. Sicer pa se med pravilnim oživljanjem voda iz pljučnih alveol hitro (približno v 5 minutah) povsem vsrka v krvni obtok. Če je potrebno, utopljencu le na hitro očistimo zgornje dele dihalnih poti (usta, žrelo) morebitnih alg, blata ali peska in vztrajno oživljamo. Vedeti moramo, da se organizem utopljenca v vodi hitro ohladi, kar zniža metabolizem in zaradi delovanja vode na sluznico zgornjih dihalnih poti se refleksno centralizira krvni obtok, tako da možgani ostanejo dalj časa oksigenirani in brez okvar kot sicer pri prenehanju dihanja zaradi drugih vzrokov. Zato je oživljanje utopljenca smiselno in uspešno tudi, če je bil do pol ure pod vodo in torej do pol ure ni dihal.