Reševalec iz vode Jaka Tišov je dečka iztrgal najhujšemu

Podzavestno je vedel, da se lahko na bazenu zgodi karkoli, a človek tega ne verjame, ne želi verjeti ... dokler ...

Jaka Tišov je reševalec iz vode, nima še 21 let, iz bohinjske vasice Polje, za določen čas zaposlen v Vodnem parku Bohinj v Bohinjski Bistrici. Podzavestno je vedel, da se lahko na bazenu zgodi karkoli, a človek tega ne verjame, ne želi verjeti, dokler ne pride ponedeljek, kot je bil prvojulijski, v vodnem parku ni bilo pretirano veliko ljudi, en reševalec ima na očeh zunanji bazen, drugi, kot tedaj Jaka, notranjega. Z dvignjenega položaja zunanje plavališče laže nadzoruješ, notranji bazen je bolj raz­nolik, so stebri, mostički, »potrebni so pogosti obhodi«. Ko, bilo je okoli 17. ure, opazi sedemletnega fantiča, ki se nenavadno odriva iz vode, 135 centimetrov globoke.

Težava je, da se »otroci v vodi hecajo«, da ko zagledajo reševalca, še namenoma kakšno ušpičijo, zaigrajo. Tako je tudi Jaka ob pogledu na fantiča sprva prešinilo: »Lej ga, norca se dela.« Sedemletnik se je odrival od (preglobokih) tal, mahal z rokami, nič vpil, potem pa: »Kar naenkrat je trd ratal.« Vdal se je, ne da bi kdo vedel, da je krilil za zrakom, življenjem. Jaka še nekako: »Alo, pejd ven,« pozove bližnjega plavalca, naj pogleda, kaj je z malim, nato »sem skočil v vodo, ga potegnil ven, ni dihal, ni imel utripa, bil je pobruhan in pokakan«. Ko obnavlja ponedeljkove sekunde, minute, pove, da bi bila kamera natančnejša pripovedovalka, kronistka, vse je počel kot v transu, pa vendar odločilno premišljeno.

Pet, deset minut?

»Takoj sem ga začel oživljati, ne vem, koliko časa je trajalo, morda pet, morda deset minut,« nerad ugiba. »Nekoga sem prosil, naj pokliče reševalce,« je bil od šoka okamenel, »nato je le stekel do recepcije,« in reševalci so bili iz hvala bogu bližnjega zdrav­stvenega doma zelo hitro. Še pred prihodom profesionalcev si je deček malo opomogel, »oči je imel nazaj obrnjene, zbruhal se je do konca, jezik mu je ven visel, ni bil razsoden, ni odgovarjal na moja vprašanja«. Nato kisik, infuzija, s helikopterjem v Ljubljano.

»Z njim je zdaj vse okej,« pove Jaka, v četrtek se je z rešenim pogovarjal, tudi z njegovimi starši, kaj so rekli, kako je šlo po telefonu: »Zahvala, težko je karkoli reči.«

In pogumnež? Kako je z njim, ga dogodek preganja? »Sploh ne, nasled­nji dan mi je bilo malo čudno,« se je malo preganjano počutil, potem pa zavest, »to je moj šiht, treba je iti naprej«. Doma so zelo ponosni nanj, jasno, tudi v službi ga hvalijo, sam pa: »Vesel sem, da je z njim vse v redu, ostalo pa ... Petnajst sekund pozneje, pa bi bilo lahko čisto drugače.« Že tako se je zdelo, da je otrok na oni strani.

Pa Jaka pove, opozori, kako je bilo v javnost dano, da policijsko poročilo izključuje krivdo staršev, ki da so bili ves čas v neposredni bližini. Reševalec pravi, da je bil deček že v oskrbi zdravnikov, ko so prišli. Ko se je dogajalo, ko se je utapljal, »jih ni bilo ob bazenu. Ko je mami prišla, se je fant tudi začel odzivati.« Tudi iskal je starše, pravi, saj sprva ni vedel, ali je deček Slovenec, tujec. O tem zato: če bi se zgodilo najhujše in bi bili starši zraven, bi največje breme odgovornosti, krivde, padlo na reševalca. Na srečo gre za čeje.

Potrdilo o nespameti

Sicer pa, do sedmega leta, pravi Tišov, morajo biti »otroci v vodi v spremstvu staršev, s sedmimi lahko plavajo sami«. A kaj ti pomaga, če ima otrok deset let, pa ne zna dovolj dobro mahati in brcati. Dva dni po ovohani tragediji je videl tujca, kako je v bazenu samega pustil petletnika. Ko ga je Jaka opomnil, ga je Anglež pomiril, da ima njegov naraščajnik potrdilo, da preplava sto metrov. Naj razume, kdor zmore, ne glede, ali je potrdilo v slovenščini ali angleščini. Neprevidnost in izzivanje sta univerzalna.

Ne nazadnje, »policija po radiu ves čas opozarja starše, naj pazijo na svoje otroke med plavanjem«, po ponedeljku, ko je na otroške vragolije toliko bolj občutljiv, Jaka opaža, da so zadeve kritične, da ljudje prav kličejo tisto, ki se odzove le enkrat ... Grozljivo je, da je v bazenu lahko več deset ljudi, ki petkrat plavajo mimo utapljajočega se, ne da bi zaznali težave. Ko je bil deček na suhem, »pa so mi pomagali«.

Sila resno deluje Jaka za svoja leta. Morda gre temu zahvala, da je, čeprav sam šokiran zaradi izjemnosti okoliščin, pravzaprav deloval izredno premišljeno, pravilno, odrešujoče.

Naravna pota porajanja življenja so vsem znana, občutje, da si nekomu življenje, pravkar vzkaljeno, rešil, ohranil, otel najhujšemu, pa mora biti, če ne vzneseno, čudovito, pa gotovo globoko. Že pogovor s človekom, ki je to storil, se mi je zdel časten. Zlasti ker je nekaj najdragocenejšega, najizjemnejšega sporočeno na tako nevpadljiv način.

Bo Jaka Tišov nagrajen v službi, ga bodo počastili na občini, bo ostalo pri preštevilnih stiskih rok? Imam občutek, da to ni pomembno, saj je mladenič že nagrajen. Za vse življenje.