Voda vzame življenja neprevidnih

Voda povsod po svetu vsako leto vzame okoli 140.000 življenj. To je vsekakor številka, na katero je smiselno pomisliti, preden se prepoteni in ohrabreni s pivom poženemo s pomola, roba bazena ali skale v morje, bazen ali reko. Kot pravi predsednik Zveze reševalcev iz vode Alan Krajnc, povzroči alkohol predvsem pri mladih marsikatero težavo na plaži, sicer pa se reševalci srečujejo predvsem s posamezniki, ki precenjujejo svoje plavalne sposobnosti ali vzvišeno kršijo kopališki red.

"V vodi in ob njej lahko pride do vrste zapletov in ne samo do utopitve. Sam sem v petnajstih letih sodeloval ‚le’ pri petih ali šestih reševalnih akcijah utapljajočih, nešteto pa je primerov padcev, ureznin, zlomov, odrgnin in drugih poškodb," razlaga športni pedagog in dolgoletni reševalec iz vode, Alan Krajnc.

Ko se na urejenih kopališčih zgodi huda nesreča ali celo tragedija, so reševalci prvi, v katere poletijo puščice. Včasih po krivem, včasih pa povsem upravičeno. Krajnc se strinja, da marsikateri reševalec iz vode svojega izjemno odgovornega poklica, pri katerem minute pomenijo razliko med življenjem in smrtjo, ne jemlje dovolj resno: "Merila za pridobitev licence reševalca iz vode so precej nizka, kar velja predvsem za najnižjo stopnjo, torej za reševanje iz bazena do globine meter in petintrideset centimetrov. V praksi je tako, da vsak drugi, ki se za to licenco prijavi, licenco tudi dobi, kar pomeni, da je praktično vsakdo lahko reševalec. V Sloveniji je okoli 600 reševalcev iz vode in lahko trdim, da jih je dobrih morda le dvesto. Ker so merila nizka, se za reševanje odločajo tudi študentje, ki jim to pomeni poletno delo in zaslužek, ne razumejo pa, da gre za zelo odgovoren poklic," je do trenutnega licenciranja kritičen predsednik zveze reševalcev. Tudi upravitelji kopališč, predvsem zasebnih, imajo do varnosti na kopališčih včasih preveč brezskrben odnos. Nekateri od reševalcev zahtevajo, da so deklice za vse. Poleg varovanja kopalcev, ki terja od reševalcev vso pozornost, jim naložijo še pospravljanje ležalnikov, prodajanje sladoleda in podobna opravila. Mnogi celo ne zagotovijo zadostnega števila reševalcev. "Večinoma je tako, da do prvega obiska inšpektorja na kopališčih dela premalo reševalcev. Ko pride inšpektor in upravitelja opozori, ta zagotovi dovolj reševalcev. To se dogaja vsako sezono," pravi izkušeni Krajnc.

Želja po tečajih samoreševanja

Kopalec, ki kupi vstopnico za kopališče, ima vso pravico, da od reševalcev zahteva popolno budnost, pozornost in strokovnost, vendar za lastno varnost lahko največ naredi sam. "Ne hodimo v vodo s polnim ali praznim želodcem, če je telo pregreto, se pred kopanjem primerno ohladimo, pred skokom preverimo globino. Otrok ne puščajmo brez nadzora, ne plavajmo sami, upoštevajmo vremenske razmere in ne plavajmo ob nevihtah," so samo nekatera od navodil, ki jih različne službe trobijo že leta. A nekaterih kopalci se na njih kljub temu mirno požvižgajo, čeprav so jasna že zdravi pameti in se jih ni treba učiti na pamet. Da lahko vsak za svojo varnost najlaže in najbolje poskrbi sam, dokazuje tudi upad števila utopitev od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej, ki ga strokovnjaki pripisujejo predvsem "plavalnemu opismenjevanju" ljudi. Upokojeni profesor fakultete za šport Ivko Šink ob tem poudarja, da plavalni tečaji v osnovnih šolah na žalost še ne vsebujejo tečaja samoreševanja, ki bi še dodatno lahko pripomogel k manjšemu številu tragedij v vodi. "Človek je ploven, če ima le dovolj zraka v pljučih. Tudi v sladki vodi. Pravilno dihanje in obnašanje, ko se znajdemo v težavah v vodi, nam zato lahko rešita življenje. Vendar je treba ljudem to pokazati in jih naučiti," razlaga Šink.

Čeprav se je že večkrat pokazalo, da znajo biti tudi varovana kopališča predvsem za otroke še kako nevarna (Naj spomnimo samo na utopitev šestletnega dečka lani v Mariboru in na podobno utopitev ruskega osemletnika v Čatežu letos, op.p.),